Kabinetni ljudje

Sonce na travi, kako je zeleno! / Kako je dober človek v naravi! / Mehak je kot veter, ki v vejah trepeče / in ki pajčolane tišine razgrinja / povsod, vsepovsod. / Njegova stopinja se v vetru izgublja / povsod, vsepovsod. // Kako je preprost človek v naravi, / kot ptica, ki plava pretiho nad nami. / Ste videli ptico, ki je izletela / iz kletke, poglejte, kako opoteka / se, kadar v prostosti se znajde. / Zatorej: v prostost, kabinetni ljudje, / da se zaveste svetlih vetrov, / gibanja lahnega gozdnih vrhov, / dobre sončne svetlobe, svetlobe nad nami. / Živeti, živeti je smisel človeka.

Srečko Kosovel, Integrali, 1926

Ogenj

Ogenj, ki čas razmejuje / na svetlo in temno stran, / zdaj z dnem, zdaj z nočjo oblizuje / zemeljsko dlan. // S pastirskim očesom skrbi / za letne čase. / Zato jih vseskozi, kar svet stoji / po svetu pase. // Ogenj je včasih kot iskra plah / in včasih večtisočsvečen. / A le v prometejskih rokah / gori počlovečen. // Vsak ogenj je blagodejen, / če je udomačen. / A krila dobi, če je žejen / in dobro prezračen. // Tak ogenj je neukrotljivo / živ in vesel, /saj se preživlja s tem, da vse živo // spreminja v pepel.

Niko Grafenauer, Skrivnosti, 1983

Jutro

Jutranje sonce začenja / novo slovesnost vesolja, / pod slavolokom se menja / igra celine in morja. // Stara magija podarja / nova dražila svetlobe, / žalostna plodnost ustvarja / višje oblike trohnobe. // S strašnim pohlepom me muči / v smrt naravnana ljubezen, / v divje razbeljeni luči / skačem čez tvegano brezen. // Rad bi se vrnil pradavnim / meram čarovniške biti, / z nečim zatrajnim in slavnim / moram duha nahraniti. // Sredi jutranjega sonca / vse je močnejše od mene, / v grozi večernega konca / upanje tiho požene. // Nič, če mi sapa pohaja, / stavke raztrga na zloge, / to je uporniška vaja / teka na kozmične proge. // Če me žrtvuje prasila, / sol mi na jezik denite, / balzam na moja čutila / in novce na veke spustite.

Edvard Kocbek, Pentagram, Zbrane pesmi (“Collected Poems”. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1977).