Nekaj jih je,
ki stojijo na robovih sveta,
ne vejo drug za drugega,
nihče ne ve za
njihov nevarni položaj.
Čeprav so na robovih sveta
in se pod njihovimi stopali
prhka zemlja sipa v nič,
ni sledu strahu
na njihovih obrazih.
Ko jih opazujemo
med vsakdanjimi opravili
(karkoli že morajo početi
z navidezno resnostjo),
so kot eden izmed nas,
premikajo predmete,
hranijo sebe in druge,
urejajo bivališča,
se ljubijo in
molijo,
le da je vse vselej kot v odmev
nečesa večjega in vrednejšega.
Sonce jih prve obsije,
dež jih najprej doseže,
vselej prvi prestrežejo
neurje,
nič se ne zgodi
brez njihovega blagoslova.
So med našimi prijatelji in znanci,
naključnimi mimoidočimi,
tihimi puščavniki,
nihče ne ve,
ne kdo ne kdaj in ne zakaj
stopi na rob sveta.
Velika radost ali velika bolečina,
včasih nič od tega,
le neprilagojenost
stvarem, kot so.
Šele ko kdo od njih za vedno izgine –
ko se tla pod nogami udrejo
ali se zgolj dopolni naloga -,
se zavemo nenavadne praznine
na mestu, kamor smo se lahko,
utrujeni in negotovi,
naslonili,
in občutka,
ko smo se v najčistejšem med zrcali
videli lepši in boljši ljudje.

Miljana Cunta, Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo