Image

echo XIV

Da, tudi ti si Nit v Preprogi Dneva, / in tudi tebe Noč z užitkom pije, / a preden te posrka, te prelije / Roka v nov Plamen, da te razodeva … // Morda ne srečaš svojega Odseva / v Pokrajini Zrcal, a vse so tvoje / Oči, in vsakdo tvojo Pesem poje, / in vsakdo v tebi svojo Pot najdeva … // V Morju Trav si krhka Bilka Trave, / krog tebe šepeta si Bilk nešteto, / iz iste Zemlje kličete v Višave, / isto Nebo nad vami je razpeto … // Šotor Ljubezni zeleni v Tišini, / nešteto Bilk prepeva v Ednini …

Šotor Ljubezni / Nežnost, Jaka Košir, 2004

Krašovec

Metka Krašovec, akvarel, februar, 2009

»Metka Krašovec premore v svojih predalih obilico malih akvarelov, ki nastajajo že leta in so v resnici intimne meditacije na temo. Mali utrinki, pomisleki ali samo vprašanja, ki jih Metka zapisuje na papir. To so hitri zapisi, včasih že kar podzavestni. Človeške figure delujejo skoraj kot grafični znaki, ki plešejo nenavadno koreografijo v breztežnostnem stanju. A vsaka podoba ima svojo jasno likovno sporočilo. Enostavnost potez, s katerimi so upodobljene figure, zapleta govorica teles. Ta je tisti fokus slik, ki jih dela nenavadne in gledalcu zastavlja fine “uganke”. Mogoče celo avtorici sami. Ali pa so to že nekakšni odgovori, ki jih je treba le še dešifrirati. Lahko pa si to serijo slik razlagamo tudi kot izsek iz dnevnika čustev, nekakšen ples duha,« je zapisal likovni urednik Pavle Učakar.

storia di immaginazione

Il molo Audace, Trieste /Trst /Triest

so galebi razločili tvoje bežišče, /ti od besed uročeno mesto iz papirja, /ki so mu klicali z vseh strani neba, /kdaj naj se oklene katerega od svojih imen. /mesto, ki se za svojimi palačami na okopih /umika navzad. zmeraj so bile tvoje /gosposke hiše videti kot kasarne, zmeraj /so k tebi vodila vojaška pokopališča, /spomeniki padlim po vaseh; vedno /ti je meja zategovala jekleni ovratnik; /zmeraj so te naskakovali osvoboditelji, /zmeraj si v pristanišču kot težek tovor raztovarjalo /utopljeno v sebi. surovo se morje zaganja /v pomol, žilavo burja ti v togo tramovje. /po ulicah postajajo pesniki, uliti v bron, /pogreznjeni v molk, saj so te gledali, ko si še /mislilo, da si več kot samo pročelje /svojih narodov. v tvojem zalivu je moj jezik /naletel na sijoče morje, iz otroške posteljice /se je skotalil na nabrežje, bil še vedno doma, /a ni več ostal sam. tu sem se vadila /poljubljati s pogledom na jadran, prezeblih rok, /zakopanih v moški plašč, z jezikom /med zobmi in še kje. v vzgornjiku galebi.

haben die möwen deinen fluchtpunkt erkannt, /stadt aus papier, von worten gebannte stadt, /der man aus allen himmelsrichtungen zurief, /wann sie sich um welchen namen zu scharen /habe. stadt, die hinter den vorgeschobenen /palazzi nach rückwärts zieht. immer sahen /deine herrschaftshäuser aus wie kasernen, /führten soldatenfriedhöfe und kriegerdenkmäler /über die dörfer zu dir. schnürte die grenze /deinen stählernen kragen. kamen deine befreier /im stürm, lud man im hafen versunkenes ab /wie gelöschtes. derb schlägt das meer gegen /die mole, fällt dir die bora ins steife gebälk. /in den gassen tummeln sich dichter in bronze /gegossen, schweigend, da sie dich sahen, /als du noch dachtest, mehr zu sein als die /stirnfront deiner nationen. in deiner bucht /traf meine sprache aufs gleißende meer, /fiel aus dem kinderbett an die küste, war /noch zu hause, blieb nicht mehr allein. /hier probte ich das küssen mit blick auf /die adria, meine hände frierend in einen /männermantel vergraben. zwischen den zähnen /die zunge und sonstwo. die möwen im aufwind.

trieste trst triest, maja haderlap, dolgo prehajanje /langer transit