Tedaj me je peljal nazaj k tempeljskemu vhodu. In glej, izpod tempeljskega praga je privrela voda, proti vzhodu, zakaj ospredje templja je gledalo proti vzhodu. Voda pa je tekla od spodaj od desne strani templja, južno od oltarja. Nato me je peljal ven skozi severna vrata ter me vodil zunaj okrog do zunanjih vrat, ki gledajo proti vzhodu. In glej, voda je žuborela od desne strani. Mož je šel z merilno vrvico v svoji roki proti vzhodu; zmeril je tisoč komolcev in me peljal po vodi, ki mi je segala do gležnjev. Zmeril je zopet tisoč komolcev in me peljal po vodi, ki mi je segala do kolen. Zopet je zmeril tisoč komolcev in me peljal po vodi, ki mi je segala do ledij. Zopet je zmeril tisoč komolcev; tedaj je bila reka, ki je nisem mogel prebresti; zakaj voda je tako narastla, da je bila voda za plavanje, reka, ki je ni bilo mogoče prebresti. Tedaj mi je rekel: »Ali si videl, sin človekov?« Potem me je peljal nazaj po bregu reke.

Ko sem se vračal, sem videl na bregu reke na obeh straneh silno veliko drevja. Rekel mi je: »Ta voda teče v vzhodni okraj in vrvra dol v pustinjo in dospe v Mrtvo morje. Ko pride tja, postane voda Mrtvega morja zdrava. Vsakršno živo bitje, ki se tam giblje, oživi, kamor koli se izlije reka; tedaj bo silno veliko rib. Zakaj če pride ta voda tja, ozdravi Mrtvo morje in ostane pri življenju vse, kar doseže reka. Ob njej bodo stali ribiči. Od Engadov do Engalima bo prostor za sušenje mrež. Rib bo v silno veliki množini kakor rib v Velikem morju. Močvirja in mlakuže v njeni bližini pa ne bodo postale zdrave; odločene so za pridobivanje soli. Na obeh bregovih reke bo rastlo vsakovrstno drevje z užitnim sadjem; listje mu ne ovene in sad mu ne mine. Vsak mesec bo nov sad rodilo; zakaj voda, ki ga napaja, teče iz svetišča. Njegov sad bo za jed in njegovo listje za zdravilo.« (Ezk 47, 1-12)