Tedaj me je peljal nazaj k tempeljskemu vhodu. In glej: izpod tempeljskega praga je privrela voda, proti vzhodu, ker je bilo tempeljsko pročelje na vzhodni strani. Voda je tekla od spodaj, od desne strani templja, južno od oltarja. Nato me je peljal ven skozi severna vrata; zunaj sva zavila k zunanjim vratom, ki so gledala proti vzhodu. In glej: voda je pritekala od desne strani. Mož je šel z merilno vrvico v roki proti vzhodu. Zmeril je tisoč komolcev in me peljal po vodi; voda mi je segala do gležnjev. Spet jih je nameril tisoč in me peljal po vodi; voda mi je segala do kolen. Spet jih je nameril tisoč in me peljal čez; voda mi je segala do ledij. Spet jih je nameril tisoč: zdaj je bila reka, ki je nisem mogel prebresti. Voda je namreč tako narasla, da je bila voda za plavanje, reka, ki je ni bilo mogoče prebresti. Tedaj mi je rekel: Ali si videl, sin človekov? Potem me je peljal nazaj ob rečnem bregu. Ko sem se vračal, glej, je bilo na bregu reke na obeh straneh silno veliko drevja. Tedaj mi je rekel: Ta voda teče v vzhodno okrožje in odteka v Arábo. Ko se izlije v morje, v okužene vode morja, postane voda spet zdrava. Vsa živa bitja, ki tam mrgolijo, bodo oživela, kamor koli bo prišla reka; rib bo silno veliko. Ko bo ta voda prišla tja, bo ta postala zdrava, in kamor koli bo prišla reka, bo vse oživelo. Ob njej bodo stali ribiči. Od En Gedija do En Eglájima bodo razpenjali mreže. V njej bodo najrazličnejše ribe, kakor ribe v Vélikem morju. Zelo veliko jih bo. Njene močvare in mlake pa ne bodo postale zdrave; iz njih bodo pridobivali sol. Ob reki bo na obeh bregovih rastlo vsakovrstno sadno drevje. Njegovo listje ne bo ovenelo in sadja mu ne bo zmanjkalo. Vsak mesec bo rodilo nov sad, kajti voda, ki ga napaja, teče iz svetišča. Njegov sad bo za jed in njegovo listje za zdravilo. (Ezk 47, 1-12)