Ob robu vode sem si rad umišljal drug svet pri nogah: visoki in prostrani svod obrnjen je slepil oko, prišel se je z menoj spoznat par drugih nog; ko sem ob luži se igral, je v njej povsem nov svet ležál.
Sodi med plezalke in plazeče se vzpenjavke, ki oblikujejo dolge usločene poganjke, s katerimi se opore le oprijemajo. Veje so dolge in imajo trnate poganjke. Cvetovi so majhni beli, obdani z vijoličnimi, rdečimi ali rožnatimi ovršnimi listi. Običajno zraste do 4 metre visoko, lahko pa tudi precej višje in seže vse do 15 metrov. Listi so temno zeleni, gladki, bleščeči in različnih oblik. Njihova oblika je spremenljiva.
Let us endeavour to observe the human soul through an electron microscope, gradually progressing towards ever more powerful magnification. We bear witness to how all of man’s external features, together with his unique qualities, weaknesses, and virtues, disappear from the picture as the magnification increases. It is like an endless process of reduction that guides us in the direction of what is important. On this journey to the interior, we also leave behind all social, cultural, political, and religious contexts. In the end, we arrive at a fundamental net-like pattern. It could also perhaps be called the geometry of the human soul: clear and organised, serenely shaped, but above all, beautiful. At this depth, we are all so similar to one another that we recognise ourselves in everyone. ⁓ Arvo Pärt’s, Brückepreis acceptance speech, 2007
Vsa otroška leta je preživela sredi gozdov, toda gozd je bil pač gozd, šele zdaj pa se zjutraj zbudi, stopi vrh najbližjega hriba in že od daleč ob pogledu na svetlozelene ali pa temnozelene gozdove ve, ali jo bo konec dneva pričakalo smrekovje ali bukovje. ⁓ Desetnica Marjetica, Zorko Simčič
»Pojdi ven in se ustopi na gori pred Gospoda!« In glej, Gospod je šel mimo. Strašen in silen veter, ki cepi gore in lomi skale, je bil pred Gospodom. Gospod ni bil v vetru. Za vetrom je bil potres. Gospod ni bil v potresu. In za potresom ogenj. A Gospod ni bil v ognju. In za ognjem tiho, lahno šumljanje. Ko je Elija to slišal, si je zagrnil obraz s svojim plaščem, šel ven ter se ustopil ob vhodu v votlino. (1 Kr 19,11-13)
Potem je rekel svojemu služabniku: »Pojdi, poglej proti morju!« Šel je, pogledal in javil: »Nič ni!« Odgovoril je: »Vrni se sedemkrat tja!« Sedmič je javil: »Glej, oblaček vstaja iz morja, majhen kakor moška dlan!« Tedaj je Elija naročil služabniku: »Pojdi in povej Ahabu: ,Zaprezi in se odpelji, da te dež ne ujame!’« (1 Kr 18,43-44)
Besede darovane / padajo v objem zavedanja. / Od rojstva do smrti / se razžarjajo na nakovalu življenja, / Moje in Tvoje, / včasih razumljive ali samoumevne, / drugič spet neslutene in neprepoznavne, / se oplajajo v tisočletnem potovanju / od duše do duše. ⁓ Marko Pišljar, Odsevi bližine, 2021
… Prišla si kot jutranja zarja. / Tvoj glas me je obudil, / mehkoba rose je oživila mojo dušo. / Bil je dan kot drugi, / pa vendar drugačen, / poln zaupanja, / kot prvi pogled slepca. / Vedel sem, da si ti, / skrivnostna harfa, / ki odzvanja v mojem srcu. ⁓ M.P.
De pravi Bog se kliče Bog ljubezni, / de ljubi vse ljudi, svoje otroke, / de zemlja, kjer vijó viharji jezni, / je skušnje kraj, de so naš dom visoke / nebesa, de trpljenje in bolezni / z veseljam vred so dar njegove rôke, / de čudno k sebi vód’ otroke ljube, / de ne želi nobenega pogube. ⁓ Krst pri Savici, Krst, France Prešeren, 1835
Pot do krstilnika je bila speljana tako, kot si jo je že ves čas zamišljala. Tudi potem, ko se je že spustila po ógradih in je hodila med suhimi travami ob potoku, je bila še zmeraj čudno vznemirjena. Zdelo se ji je, da sveta vendarle ni držalo pokonci vse tisto, na kar so se ljudje najbolj zanašali. Betonski zidovi, opečnate strehe, železne ograje, polni hlevi, preorane njive, debele denarnice, nedeljski nakit – vse to je bilo zgolj imetje, ki je sicer dajalo veljavo, ni pa zmeraj tudi osrečevalo. Gospa Julija je zaradi bogastva prehodila dolgo pot do Amerike in nazaj, nagledala se je sveta in se naužila razkošja, na koncu pa je obsedela v samoti in se je zares veselila le tega, da bo lahko pomirjena umrla. Videti je bilo, kot da jo je tisto, zaradi česar je šla tako daleč v svet, že ves čas čakalo tu doma in sploh ni bilo iz nečesa, kar bi se dalo prijeti z rokami. Tega se tudi ni dalo kupiti ali ukrasti. Tako je vsaj to razumela Trejzka, ki je ob vsej vznesenosti zdaj po otročje stopala v luže. Njeno srce je bilo namreč na lepem tako polno radosti, da bi lahko tudi pela. Ko pa je priskakljala do studenca pod püklom, h kateremu je vsak dan prihajala po vodo, je bila že tako vročična, da se je morala odžejati. Obrala si je krilo in z golimi koleni pokleknila na brvno, ki so ga lišaji in alge že povsem prerasli. Voda v zajetju je bila mirna in temna kot bučno olje. Šele, ko se je nagnila nad gladino, je v njej uzrla svoj obraz in se kar malce zdrznila. Presenetilo jo je, da se je še kar smehljala, čeprav se tega ni več zavedala. »Trejzka!« si je rekla. »Kaj te razganja?« se je vprašala in se skušala zresniti. A njen dolgi in popačeni obraz v vodi se je še kar smejal. »Saj imaš prav,« je šepnila in mu pomežiknila. »Zakaj bi bilo kaj narobe, če je človek malo vesel,« je rekla glasneje in se zasmejala iz grla. Zdaj je svoj smeh tudi slišala in si je zopet pritrdila. Ni bilo prav, da se je vmes odvadila smejati. Leta, ki so se vse prehitro dodajala, so jo preslepila in zresnila. Pozabila je na tisti norčavi smeh, ki ga še tako pomanjkanje in stiska nista mogla utišati. Ko je bila še dekle, so se s sestrami pogosto tako hihitale. Smejale so se, ko so šle lačne spat, saj smeh je bil po svoje hranilen. In smejale so se včasih že, ko so lezle s pogradov in se prebujale v jutra, ki so se zdela lepa, čeprav niso veliko obetala … ⁓ Kurji pastir, Feri Lainšček, Beletrina 2020
Ne vem, kaj bil sem kdaj poprej, / ne vem, kaj bom – če bom? – še kdaj … / Ne zrem nazaj, ne zrem naprej, / sem le sedaj, sedaj, sedaj! ⁓ Pesem o prerajanju, J.K.
Šla sem sama po mahovju daleč, daleč iz vasi, kjer se vse razredči in staplja, ni glasov in ni ljudi. Si v telesu in brez telesa, je še zemlja in že nebesa. Slišiš samo utrip srca: bije, bije vedno počasneje, bije, bije vedno tiše in ljubeče šelestenje ogovarja ga z vrhov in ga nosi vedno više.
Bruna Marija Pertot, Ti navdih in jaz beseda, Mladika, 2007
Neki nezmotjivi notranji čut mu je pravil: “Ja, prav za to kamenje, to grmovje si rojen človek, za to nebo, to morje, to burjo… Tukaj imaš hoditi, delati, prebijati se iz ure v uri, ničesar sanjati, nič čudežnega pričakovati. Biti hraber med čermi usode…” ⁓ A.R.
Glej našo Timavo! Iz hriba ne bruha, ampak komaj opazno mezi. Toda ali si moremo predstavljati, skozi kaj se je prebijala ta voda, kakšne votline in prepadi so za njo, koliko slapov v dolgi podzemski noči? ⁓ A.R.
Ljubezen je, ki naša pota vodi, / in uravnava sleherni korak; / popotnica ob veliki Svobodi, / Svetloba, ki prežene slednji mrak! … // Ljubezen je, ki lica nam obseva, / ki nam ožarja duše in oči; / varuh noči, oznanjevalka dneva, / angel, ki nas v Resničnost napoti! … // Ljubezen je nenehno darovanje, / razdajanje, ki konca ne pozna, / čaščenje Večnega, nesmrtne sanje, / stremljenje lačne duše do Neba! … // Ljubezen je odgovor na vprašanje, / popotnik je in pot in potovanje! … ⁓ Potovanje ljubezni, Jaka Košir, Srečanje z angelom, Celjska Mohorjeva družba, 2008
V belino bi zaplaval. / V čisto. Brez dna. / Brez obzorja. / Bi se vrnil? / V belini bel. / V belo raztopljen. / Breztelesen. / Bi še prišel nazaj? ⁓ Dane Zajc
Si sveglia il mondo lo accarezza il sole / si sveglia l’ape Maia dentro un fiore / Apre i suoi occhi sorridenti / stropiccia le sue ali trasparenti // Vola, vola, vola vola, vola l’ape Maia / gialla e nera nera e gialla, tanto gaia / Vola sopra un monte, sfiora il cielo / per rubare il nettare da un melo // Vola, vola, vola vola, vola l’ape Maia / gialla e nera nera e gialla, tanto gaia // Il grillo canterino s’è svegliato / fa la serenata a tutto il prato / In quel prato verde come il mare / l’importante è un fiore da trovare Bzzzzzzzz
Ivan Pregelj se je rodil 27. oktobra 1883 pri sv. Luciji na Tolminskem, današnjem Mostu na Soči. Pripovednik, dramatik, pesnik, esejist in literarni kritik. Gimnazijski profesor. Avtor romanov Tolminci, Plebanus Joannes, Bogovec Jernej ter novel Matkova Tina, Regina Roža ajdovska in Thabiti kumi.
≈ Comments Off on Pri sv. Mavru / Da San Mauro / At St. Maurus
Cerkvica je s prvo omembo leta 1192 najstarejša cerkev v kraju in okolici. Nanjo je vezano tudi najzgodnejše znano poimenovanje Mosta na Soči: In ponte Sancti Mauri, St. Mauro, Sankt Maurus Bruck.
Nominata già nel 1192, è la chiesa più antica del Most na Soči (Ponte sul Soča). è dalla chiesetta che deriva le denominazione del luogo Maurus Bruck.
Krasna si, bistra hči planin, / Brdka v prirodni si lepoti, / ko ti prozornih globočin / nevihte temne srd ne moti — / krasna si, hči planin! / Tvoj tek je živ in je legak / ko hod deklet s planine; / in jasna si ko gorski zrak / in glasna si, / kot spev krepak / planinske je mladine — / krasna si, hči planin! / Rad gledam ti v valove bodre, / valove te / zelenomodre: / temna zelen planinskih trav / in vedra višnjevost višav / lepo se v njih je zlila; / na rosah sinjega neba, / na rosah zelenih gora / lepoto to si pila — / krasna si, hči planin! … ⁓ Simon Gregorčič
Oj, Triglav, moj dom, kako si krasan / kako me izvabljaš iz nizkih ravan / v poletni vročini na strme vrhe, / da tam si spočije v samoti srce // kjer potok izvira v skalovju hladan, / oj Triglav, moj dom, kako si krasan. // Oj Triglav, moj dom, četudi je svet / začaral s čudesi mi večkrat pogled, / tujina smehljaje kazala mi kras, / le nate sem mislil ljubeče ves čas, / o tebi sem sanjal sred’ svetlih dvoran, / oj Triglav, moj dom, kako si krasan! // Oj Triglav, v spominu mi je tvoj čar, / zato pa te ljubim in bom te vsekdar / in zadnja ko ura odbila mi bo, / pod tvojim obzorjem naj spava telo, / kjer radostno ptički naznanjajo dan, / oj Triglav, moj dom, kako si krasan! ⁓ Leta 1895 je to pesem odkril in uglasbil dovški župnik in skladatelj Jakob Aljaž.
Dobro jutro, sonček! / Kje si se mudil, / da tako si pozno / čez goré prisil. // Ali teti luni / tam si krajšal čas, / ali k zlatim valčkom / morskim šel si v vas? // »K zlatim valčkom morskim / nisem stopil v vas, tudi k teti luni / ne za kratek čas. // V daljnem kraju rože / prelepo cvetó, / so pri njih ostali / žarki za goró. / Tam iskal sem žarkov, skupaj sem jih zbral, / da ustrežem tebi, / sem ti jih poslal. // Ne zameri, deček, / da sem se zamudil, / saj zato pozneje / si se ti prebudil!« ⁓ Srečko Kosovel, Deček in sonce
Tedaj me je peljal nazaj k tempeljskemu vhodu. In glej, izpod tempeljskega praga je privrela voda, proti vzhodu, zakaj ospredje templja je gledalo proti vzhodu. Voda pa je tekla od spodaj od desne strani templja, južno od oltarja. Nato me je peljal ven skozi severna vrata ter me vodil zunaj okrog do zunanjih vrat, ki gledajo proti vzhodu. In glej, voda je žuborela od desne strani. Mož je šel z merilno vrvico v svoji roki proti vzhodu; zmeril je tisoč komolcev in me peljal po vodi, ki mi je segala do gležnjev. Zmeril je zopet tisoč komolcev in me peljal po vodi, ki mi je segala do kolen. Zopet je zmeril tisoč komolcev in me peljal po vodi, ki mi je segala do ledij. Zopet je zmeril tisoč komolcev; tedaj je bila reka, ki je nisem mogel prebresti; zakaj voda je tako narastla, da je bila voda za plavanje, reka, ki je ni bilo mogoče prebresti. Tedaj mi je rekel: »Ali si videl, sin človekov?«Potem me je peljal nazaj po bregu reke.
Ko sem se vračal, sem videl na bregu reke na obeh straneh silno veliko drevja. Rekel mi je: »Ta voda teče v vzhodni okraj in vrvra dol v pustinjo in dospe v Mrtvo morje. Ko pride tja, postane voda Mrtvega morja zdrava. Vsakršno živo bitje, ki se tam giblje, oživi, kamor koli se izlije reka; tedaj bo silno veliko rib. Zakaj če pride ta voda tja, ozdravi Mrtvo morje in ostane pri življenju vse, kar doseže reka. Ob njej bodo stali ribiči. Od Engadov do Engalima bo prostor za sušenje mrež. Rib bo v silno veliki množini kakor rib v Velikem morju. Močvirja in mlakuže v njeni bližini pa ne bodo postale zdrave; odločene so za pridobivanje soli. Na obeh bregovih reke bo rastlo vsakovrstno drevje z užitnim sadjem; listje mu ne ovene in sad mu ne mine. Vsak mesec bo nov sad rodilo; zakaj voda, ki ga napaja, teče iz svetišča. Njegov sad bo za jed in njegovo listje za zdravilo.« ⁓Ezk 47, 1-12
Ime naselja naj bi izhajalo iz ogljarskih dejavnosti takratnih prebivalcev (s korenom besede »hrast-oglje«) ali pa preko italijanskega poimenovanja romarske poti Via del Cristo, iz katere naj bi se razvila beseda Cristovia, nato Hrastovia in nazadnje Hrastovlje.
Mednarodno prepoznana je vas postala leta 1949, ko je domačin, kipar Jože Pohlen, v lokalni cerkvi Svete Trojice, enem izmed najstarejših objektov v Istri, razkril freske Mrtvaški ples.
Ma võiks oma muusikat võrrelda valge valgusega, milles sisalduvad kõik värvid; ainult prisma võib neid värve üksteisest eraldada ja nähtavaks teha; selleks prismaks võiks olla kuulaja vaim.
I could compare my music to white light which contains all colours. Only a prism can divide the colours and make them appear; this prism could be the spirit of the listener. (Arvo Pärt)
Kalejdoskop makrokozmosa / je mikrokozmos. / Svetlikanje rose. / Dehtenje oči. / Ali je trava zelena? / Človek je bel. / Gibanje. Muzika. / Črke rasto v prostor. / Glasovi so kakor stavbe. / Prepih vetrov. / Kozmos, kozmos, kozmos. / Magija prostora. / Svetlikanje prostora. / Skozi pesem / sije luč duše, / svetloba besede, / ki je kot mavrično steklo. / Ne oživljajte mrtveca! / prirodopis = duhovna veda, / geografija = veda o človeku, / politika = veda o razumu. / Srce, srce, srce. / Konstruktivnost opaža / kozmos v predmetu.
Il torrente ha origine ad ovest di Volzana /Volče (Slovenia) e per metà del suo corso fa da confine tra i due stati; la parte bassa invece segna la demarcazione tra la provincia di Udine e quella di Gorizia. Dopo aver attraversato i comuni di Drenchia e Stregna, scorre nei pressi di Prepotto e Dolegna del Collio, fa da separazione tra i comuni di Cormons e San Giovanni al Natisone, delimita il confine occidentale del Collio e, dopo 55 km, si getta nel fiume Torre nei pressi del comune di Romans d’Isonzo.
Malina najverjetneje izvira iz Grčije, čeprav je dandanes poznana po vsej Evropi, pa tudi v Aziji in Severni Ameriki. Maline poznamo kot sadež, ki raste na vrtovih in obrobjih gozdov na grmičevju in je izredno okusno. Plodovi dozorijo pozno poleti. Maline imajo veliko zdravilnih učinkov. Svetujejo se bolnikom s srčnimi boleznimi in sladkornim bolnikom, pa tudi pogosto nervoznim. Celo vonj malin naj bi deloval pomirjevalno na organizem. Manj poznana pa je uporaba malinovih listov, ki se najpogosteje uporabljajo v obliki čaja.
Robidje okrog apside se je bilo izrjavelo od suše, tudi bližnji visoki gaj je mrlel od poznopoletne utrujenosti, a tolmun spodaj je, suveren nad letnimi časi, v neslišnem vrenju srkal vodo izpod skale in jo odlival v strugico in v reko. (Zeleno Izgnanstvo, Alojz Rebula, Slovenska matica, 1981)
Albizia julibrissin /Silk tree /Persischer Seidenbaum / Gaggia Arborea
Albizia julibrissin znana tudi kot svilnata albicija je majhno, pokončno, široko rastoče listopadno drevo ali velik, košat grm. Krošnja široka, nizko kupolasta, svetla. Veje široko razprte, vodoravne do rahlo povešave. Listi fino dvakrat pernato deljeni, ovalni, s številnimi ozko suličastimi listnimi krpami; zeleni. Cvetovi v ovršnih socvetjih, kroglasti, s številnimi dolgimi nitastimi prašniki, zeleno-beli do svetlo roza. Cvetenje: julij-september. V hudih zimah lahko delno pozebe, a se hitro obraste iz debla. Najbolje uspeva na dobro odcednih, delno peščenih tleh na toplih zavetnih rastiščih.
Indijska lagerstremija ne spada med drevesa, ki bi jih gojili zaradi lesa, plodov, užitnih delov ali zdravilnih lastnosti. Na prvi pogled se zdi, da v primerjavi z vedno opevanimi vrstami, ki imajo vse to, sploh nima pravih možnosti. Sadimo jo skoraj samo za okras. Pri tem pa je lagerstremija izrazit specialist in ima lastnost, ki je razmeroma redka. Lepa in zanimiva je prav v vsakem letnem času. Poleti so njen zaščitni znak zanimivi rožnati cvetovi s pomečkanimi venčnimi listi, ki so videti, kot bi bili izdelani iz krep papirja, jeseni dobesedno zažari od oranžno obarvanih listov, vse leto in še zlasti pozimi pa opazimo njena nepravilno vžljebljena debelca z gladko, lisasto in zelo dekorativno skorjo. Najbolje uspeva na globokih, s hranili bogatih, svežih in zračnih tleh. Ker potrebuje veliko svetlobe in toplote, jo sadimo na sončna in svetla, pred mrzlim vetrom zavarovana mesta. Njeno poreklo danes ni zanesljivo znano, najverjetneje izhaja iz Kitajske in Indije. Danes je kot okrasno drevo močno razširjena v velikem delu subtropske Azije, prav tako v toplih delih Evrope, največ v Sredozemlju. Ob vsem Jadranu je vse pogostejša. (Drevesa in grmi Jadrana, Robert Brus)
Rimini is a sea of history, art, traditions and myths. Beyond the Adriatic horizon lives the ancient city, an open-air museum among the Arch of Augustus, Tiberius Bridge, the Amphitheatre and the Surgeon’s Domus.
The Tempio Malatestiano is the unfinished cathedral church of Rimini, Italy. Officially named for St. Francis, it takes the popular name from Sigismondo Pandolfo Malatesta, who commissioned its reconstruction by the famous Renaissance theorist and architect Leon Battista Alberti around 1450. San Francesco was originally a thirteenth-century Gothic church belonging to the Franciscans. The original church had a rectangular plan without side chapels, with a single nave ending with three apses. The central one was probably frescoed by Giotto, to whom is also attributed the crucifix now housed in the second right chapel. Malatesta called on Alberti, as his first ecclesiastical architectural work, to transform the building and make it into a kind of personal mausoleum for him and his lover and later his wife, Isotta degli Atti. The execution of the project was handed over to the Veronese Matteo di Andrea de’ Pasti, hired at the Estense court. Of Alberti’s project, the dome that appears in Matteo’s foundation medal of 1450—similar to that of the Pantheon of Rome and intended to be among the largest in Italy—was never built.
Navadni kaprovec je močno razvejen, do 1,5 m visok listopadni grm s kratkimi debelci in povešenimi ali plazečimi trnatimi poganjki. Listi so premenjalno razporejeni, enostavni, širokojajčasti do okroglasti, celorobi, 1-6 cm dolgi in približno enako široki, topi ali izrezani, debeli, kratkopecljati, ob žilah včasih nekoliko rdečkasto obarvani. Cvetovi izraščajo posamezno v osi listov in so hitro minljivi, saj zjutraj zacvetijo, sredi dneva pa že ovenijo. Cvetovi so dolgopecljati in 5-7 cm široki. Plod je do 5 cm dolga in do 2,5 cm debela, večsemenska mesnata zelena, pozneje rdečkastorjava jagoda. Nasoljene ali v kis vložene cvetne brste (kapre) uporabljamo kot značilno sredozemsko začimbo. Navadni kaprovec je avtohtono razširjen v vsem Sredozemlju, na Krimu in ponekod v zahodni Aziji. Njegova avtohtonost v Sloveniji, kjer je redek, ni povsem jasna.
L’aspetto del paese è bellissimo: immagina un immenso anfiteatro quale soltanto la natura può crearlo. …Benché vi sia abbondanza di acqua non vi sono paludi perché la terra in pendio scarica nel Tevere l’acqua che ha ricevuto e non assorbito…; il terreno si innalza così dolcemente e con una pendenza quasi insensibile, che, mentre ti sembra di non essere salito sei già in cima. Alle spalle hai l’Appennino…. Conosci ora perché io preferisco la mia villa “in Tuscis” a quella di Tuscolo, Tivoli e Preneste.
Plinio il Giovane (61-113) in una lettera scritta all’amico Apollinare
O, da sem list zeleni na večnem drevesu ljudi, / o, da bi mogel na njem zeleneti, / šumeti, v vejah gnezditi kot ptič gnezdi, / o, da bi mogel z njimi živeti! // O, da sem potnik pod težkim zelenjem vrtov, / da mogel bi v vlažne daljine kot v vino nevidno zarje namakati, // rasti v šumenju ros, kaliti v dihu vetrov, / o, da bi mogel mirno, tiho po cesti korakati! // Ali da bi v vetrovih rasel z belimi prsti korenin / in bi mogel kontinente nove dojeti vase, izpeti / tiho moč noči, grozo sivo v brezbrežju globin – – / da nehal bi krvaveti, o, da bi mogel umreti! – Srečko Kosovel
Oh, essere una verde foglia
Oh, essere una foglia verde sull’eterno albero dell’ umanità / e lassù poter verdeggiare, / stormire e fare il nido tra i rami come un uccello, / oh, poter vivere con la gente! // Oh, essere un viandante sotto il folto verde dei giardini, / intridere le aurore nelle molli lontananze come in un vino invisibile, // crescere nel bruire delle rugiade, germogliare nel soffio dei venti, / oh, poter marciare tranquillo e silenzioso per la strada! // Oppure crescere nei venti con le bianche dita delle radici / e poter racchiudere in me nuovi continenti, esaltare / la silente forza della notte, il grigio terrore nelle smisurate profondità – – / oh, cessare di sanguinare e poter morire! – traduzione Jolka Milič
Non è possibile vedere campi più belli; non vi ha una gola di terreno la quale non sia lavorata alla perfezione, preparata alla seminazione. Il formento vi cresce rigoglioso, e sembra rinvenire in questi terreni tutte le condizioni che si richieggono a farlo prosperare. Nel secondo anno seminano fave per i cavalli, imperocché qui non cresce avena. Seminano pure lupini, i quali ora sono già verdi, e portano i loro frutti nel mese di marzo. Il lino pure è già seminato; nella terra tutto l’inverno, ed il freddo, il gelo lo rendono più tenace. Johann Wolfgang von Goethe, Viaggio in Italia
San Michele Arcangelo, also known as Sant’Angelo, is a paleo-Christian temple in the city of Perugia in Umbria. The circular building dates to the 5th to 6th century, and incorporates corinthian capped columns from a prior pagan temple. It is dedicated to the Archangel Michael, whose churches were often located in elevated spots.
Petrovaradin Fortress nicknamed “Gibraltar on the Danube” is a fortress in the town of Petrovaradin, itself part of the City of Novi Sad, Serbia. It is located on the right bank of the Danube river.
Orșova is a port city on the Danube river in southwestern Romania’s Mehedinți Country. It is situated just above the Iron Gates, on the spot where the Cerna River meets the Danube.
The rock sculpture of Decebalus is a 42.9 m in height and 31.6 m in width carving in rock of the face of Decebalus, the last king of Dacia, who fought against the Roman emperors Domitian and Trajan to preserve the independence of his country, which corresponded to modern Romania. The sculpture was made on a rocky outcrop on the river Danube, at the Iron Gates, which form the border between Romania and Serbia. It is located near the city of Orșova in Romania. It is the tallest rock relief in Europe.It was commissioned by Romanian businessman Iosif Constantin Drăgan and it took 10 years, from 1994 to 2004, for twelve sculptors to finish it.
Golubački grad /Cetatea Golubăț /The Golubac Fortress
Medieval fortified town on the south side of the Danube River, 4 km downstream from the modern-day town of Golubac, Serbia. Marks the entrance to the Đerdap national park. It is strategically located on the embankment of the Danube River where it narrows to form the Iron Gate gorge. The name of the fortress and the modern town in its vicinity can be translated as the “Pigeon city” or the “Dove city”. Myth tell about beautiful Serbian girl named Golubana. A local Turkish pasha fell in love with her, but she loved a young Serbian man and rejected all the proposals and expensive gifts from the pasha. Angered, he took her down in a boat and either imprisoned her in the only cone-roofed tower, or tied her to the rock above the river and left her there until she died.
The Orthodox cathedral was built between 1936 and 1946. It’s unique for its Byzantine influenced architecture, which recalls the style of the Bucovina monasteries. At 83m, the dome is the highest in Romania.
Biertan’s triple naved late Gothic church was built between 1493 and 1522, housing superbly preserved Renaissance artwork, an intricately carved pulpit and mosaicked door.
Constantin Brancusi (1876-1957) was commissioned by the Women’s League of Gorj to honor the soldiers who defended Târgu-Jiu against a German force during World War I. The sculpture is a 30 meter high, column of zinc, brass-clad, cast-iron modules threaded onto a steel spine, and is part of a three-sculpture ensemble along with two travertine monuments called Gate of the Kiss and Table of Silence.
Constantin Brancusi, The Gate of Kiss, of Banpotoc travertine (marble), features a kiss motif on the gate pillars. The transition to another life occurs through The Gate of Kiss.
Constantin Brâncuși, The Table of Silence, Târgu Jiu
Circular stone table surrounded by twelve hourglass-seats, which symbolize time. The Table of Silence represents the moment before the battle on which the combatants were going to participate. Nevertheless, the seats are not located close to the edges of the table.