Ivana Kobilica, Oton Župančič, 1922

O, da mi je priti do svoje podobe! / Da bi jo zagledal jasno pred seboj! // Mračna je znotraj v meni mračnem, / vsega prešinja me, vsega prebada, / razprezajoča se v svojo rast… / In navznoter jo tipljem, / z vsem bitjem, slepec, tipaje, / in rastem ž njeno rastjó, / ž njo vred tavaje, / kam, sam ne vem… // O, da mi je priti do svoje podobe! / Da bi jo zagledal pred seboj! // Glej: Ali ni človek kakor drevo, ki bi raslo iz svojega semena, iz svoje srede na štiri strani… / pa ga bije vihar / in mu veje kodrá in krivenči, / da izgreši svoje štiri smeri / in ne more do svoje podobe? … // O, da mi je priti do svoje podobe! / Da bi jo zagledal pred seboj! // Je: kdor je šel od konca s smerjó, / kdor sméri ostàl je do kraja zvest // in ves se pognàl je v samo rast: / tak, kadar nazadnje razpnè roké / kot mož, ki se pretegne v dan, / merèč tkanino večnih sanj, / pokaže nam svojo podobo: križ… // O, da nam je priti do svoje podobe, / i meni i tebi, narod moj!

Oton Župančič, Podoba, V zarje Vidove