Na trideseto obletnico osamosvojitve Slovenije sem tako zrl s skrajno zahodne meje naše domovine in se spraševal zakaj nimam s seboj največje zastave, da bi jo obesil na prečko radijskega stolpa? Po glavi se mi je pletlo … to res ni več kar tako … prešteval sem svoj borni doprinos … malo kasneje se spomnim, da so le sto let nazaj tekli tu najhujši boji na naših tleh … pa se spomnim naivno zvedavega otroškega vprašanja, tukaj je bilo morje? … ter večnih kaj je bilo prej, od kje in kdo smo? In seveda kam plovemo, kako bo? Če je že tukaj tako neubesedljivo … pa vendar literatom katerikrat uspe:

Oj, Triglav, moj dom, kako si krasan / kako me izvabljaš iz nizkih ravan / v poletni vročini na strme vrhe, / da tam si spočije v samoti srce // kjer potok izvira v skalovju hladan, / oj Triglav, moj dom, kako si krasan. // Oj Triglav, moj dom, četudi je svet / začaral s čudesi mi večkrat pogled, / tujina smehljaje kazala mi kras, / le nate sem mislil ljubeče ves čas, / o tebi sem sanjal sred’ svetlih dvoran, / oj Triglav, moj dom, kako si krasan! // Oj Triglav, v spominu mi je tvoj čar, / zato pa te ljubim in bom te vsekdar / in zadnja ko ura odbila mi bo, / pod tvojim obzorjem naj spava telo, / kjer radostno ptički naznanjajo dan, / oj Triglav, moj dom, kako si krasan!