De pravi Bog se kliče Bog ljubezni, / de ljubi vse ljudi, svoje otroke, / de zemlja, kjer vijó viharji jezni, / je skušnje kraj, de so naš dom visoke / nebesa, de trpljenje in bolezni / z veseljam vred so dar njegove rôke, / de čudno k sebi vód’ otroke ljube, / de ne želi nobenega pogube. ⁓ Krst pri Savici, Krst, France Prešeren, 1835