Jutro

Jutranje sonce začenja / novo slovesnost vesolja, / pod slavolokom se menja / igra celine in morja. // Stara magija podarja / nova dražila svetlobe, / žalostna plodnost ustvarja / višje oblike trohnobe. // S strašnim pohlepom me muči / v smrt naravnana ljubezen, / v divje razbeljeni luči / skačem čez tvegano brezen. // Rad bi se vrnil pradavnim / meram čarovniške biti, / z nečim zatrajnim in slavnim / moram duha nahraniti. // Sredi jutranjega sonca / vse je močnejše od mene, / v grozi večernega konca / upanje tiho požene. // Nič, če mi sapa pohaja, / stavke raztrga na zloge, / to je uporniška vaja / teka na kozmične proge. // Če me žrtvuje prasila, / sol mi na jezik denite, / balzam na moja čutila / in novce na veke spustite.

Edvard Kocbek, Pentagram, Zbrane pesmi (“Collected Poems”. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1977).