Kabinetni ljudje

Sonce na travi, kako je zeleno! / Kako je dober človek v naravi! / Mehak je kot veter, ki v vejah trepeče / in ki pajčolane tišine razgrinja / povsod, vsepovsod. / Njegova stopinja se v vetru izgublja / povsod, vsepovsod. // Kako je preprost človek v naravi, / kot ptica, ki plava pretiho nad nami. / Ste videli ptico, ki je izletela / iz kletke, poglejte, kako opoteka / se, kadar v prostosti se znajde. / Zatorej: v prostost, kabinetni ljudje, / da se zaveste svetlih vetrov, / gibanja lahnega gozdnih vrhov, / dobre sončne svetlobe, svetlobe nad nami. / Živeti, živeti je smisel človeka.

Srečko Kosovel, Integrali, 1926