Jane Ormes

Domišljam si, da bi morale biti v nekem bodočem idealnem svetu moči razporejene drugače. Spomine imamo vsi, vsak nosi nekaj lepega v sebi, nekateri to odkrijejo, drugi spet ne, ampak spominjajo se le redki; mislim pripovedovanje, domišljijo, ohranjanje živosti jezika, predvsem pa iskanje smisla, lepote. Na svetu mora ves čas biti nekaj posameznikov, pravičnikov, ki čuvajo spomin, ohranjajo vez z Bogom in pripovedujejo, brez njih bi skupnost razpadla. To je dar in trdo delo, ki se morebiti nikjer ne vidi. Strašna je misel, da se nihče ne bi več spominjal, kam bi potem ljubezen šla? ⁓ Dušan Šarotar