Ko potone / sončen dan / in se ne vrne, / se odpravim / peš čez morje, / po zeleno / sinjih stezah, / ki jih riše / maestral / v zalivu. // Včasih me / še pod Grljanom / kdaj pričakajo / delfini / in me vprašajo / po meni, / vprašajo / po mladi ženi, / ki je posedala / na bregu / in nosila / krila iz niča / in lapis lazuli / na vratu / in je plavala / v zalivčkih, / kjer se kopa / samo luna, / pogovarjala se / z njimi / je v njih zvokih / in pljuskih / vode, / njeno ime / bilo je Struna. // Moram se jim / nasmehniti: / tudi jaz / sem jo poznala. / Ona je zdaj daleč, / daleč, / ni povedala mi, / kje. / Vzela ogrlico / je s sabo, / zdaj sem jaz / namesto nje. // Vem, / da so me prepoznali. / Pogledujejo / me iskrivo, / ves zaliv / se mi blešči / in se zopet / potopijo. // Drobec sreče / stiskam / v dlani, / ko prisluhnem / in ujamem, / kaj med sabo / govorijo.

Delfini, Bruna Marija Pertot, Ti navdih in jaz beseda, Mladika, 2007