storia di immaginazione

P3600257Il molo Audace, Trieste /Trst /Triest

so galebi razločili tvoje bežišče, /ti od besed uročeno mesto iz papirja, /ki so mu klicali z vseh strani neba, /kdaj naj se oklene katerega od svojih imen. /mesto, ki se za svojimi palačami na okopih /umika navzad. zmeraj so bile tvoje /gosposke hiše videti kot kasarne, zmeraj /so k tebi vodila vojaška pokopališča, /spomeniki padlim po vaseh; vedno /ti je meja zategovala jekleni ovratnik; /zmeraj so te naskakovali osvoboditelji, /zmeraj si v pristanišču kot težek tovor raztovarjalo /utopljeno v sebi. surovo se morje zaganja /v pomol, žilavo burja ti v togo tramovje. /po ulicah postajajo pesniki, uliti v bron, /pogreznjeni v molk, saj so te gledali, ko si še /mislilo, da si več kot samo pročelje /svojih narodov. v tvojem zalivu je moj jezik /naletel na sijoče morje, iz otroške posteljice /se je skotalil na nabrežje, bil še vedno doma, /a ni več ostal sam. tu sem se vadila /poljubljati s pogledom na jadran, prezeblih rok, /zakopanih v moški plašč, z jezikom /med zobmi in še kje. v vzgornjiku galebi.

haben die möwen deinen fluchtpunkt erkannt, /stadt aus papier, von worten gebannte stadt, /der man aus allen himmelsrichtungen zurief, /wann sie sich um welchen namen zu scharen /habe. stadt, die hinter den vorgeschobenen /palazzi nach rückwärts zieht. immer sahen /deine herrschaftshäuser aus wie kasernen, /führten soldatenfriedhöfe und kriegerdenkmäler /über die dörfer zu dir. schnürte die grenze /deinen stählernen kragen. kamen deine befreier /im stürm, lud man im hafen versunkenes ab /wie gelöschtes. derb schlägt das meer gegen /die mole, fällt dir die bora ins steife gebälk. /in den gassen tummeln sich dichter in bronze /gegossen, schweigend, da sie dich sahen, /als du noch dachtest, mehr zu sein als die /stirnfront deiner nationen. in deiner bucht /traf meine sprache aufs gleißende meer, /fiel aus dem kinderbett an die küste, war /noch zu hause, blieb nicht mehr allein. /hier probte ich das küssen mit blick auf /die adria, meine hände frierend in einen /männermantel vergraben. zwischen den zähnen /die zunge und sonstwo. die möwen im aufwind.

trieste trst triest, maja haderlap, dolgo prehajanje /langer transit

Image

Tamariska

P3590779

Tamariša, Tamarix gallica

La pioggia nel pineto

Taci. Su le soglie

del bosco non odo
parole che dici
umane; ma odo
parole più nuove
che parlano gocciole e foglie
lontane.
Ascolta. Piove
dalle nuvole sparse.
Piove su le tamerici
salmastre ed arse,
piove su i pini
scagliosi ed irti,
piove su i mirti
divini,
su le ginestre fulgenti
di fiori accolti,
su i ginepri folti
di coccole aulenti,
piove su i nostri volti
silvani,
piove su le nostre mani
ignude,
su i nostri vestimenti
leggieri,
su i freschi pensieri
che l’anima schiude
novella,
su la favola bella
che ieri
t’illuse, che oggi m’illude,
o Ermione.

Odi? La pioggia cade
su la solitaria
verdura
con un crepitìo che dura
e varia nell’aria
secondo le fronde
più rade, men rade.
Ascolta. Risponde
al pianto il canto
delle cicale
che il pianto australe
non impaura,
né il ciel cinerino.
E il pino
ha un suono, e il mirto
altro suono, e il ginepro
altro ancóra, stromenti
diversi
sotto innumerevoli dita.
E immersi
noi siam nello spirto
silvestre,
d’arborea vita viventi;
e il tuo volto ebro
è molle di pioggia
come una foglia,
e le tue chiome
auliscono come
le chiare ginestre,
o creatura terrestre
che hai nome
Ermione.

Ascolta, ascolta. L’accordo
delle aeree cicale
a poco a poco
più sordo
si fa sotto il pianto
che cresce;
ma un canto vi si mesce
più roco
che di laggiù sale,
dall’umida ombra remota.
Più sordo e più fioco
s’allenta, si spegne.
Sola una nota
ancor trema, si spegne,
risorge, trema, si spegne.
Non s’ode voce del mare.
Or s’ode su tutta la fronda
crosciare
l’argentea pioggia
che monda,
il croscio che varia
secondo la fronda
più folta, men folta.
Ascolta.
La figlia dell’aria
è muta; ma la figlia
del limo lontana,
la rana,
canta nell’ombra più fonda,
chi sa dove, chi sa dove!
E piove su le tue ciglia,
Ermione.

Piove su le tue ciglia nere
sì che par tu pianga
ma di piacere; non bianca
ma quasi fatta virente,
par da scorza tu esca.
E tutta la vita è in noi fresca
aulente,
il cuor nel petto è come pèsca
intatta,
tra le pàlpebre gli occhi
son come polle tra l’erbe,
i denti negli alvèoli
son come mandorle acerbe.
E andiam di fratta in fratta,
or congiunti or disciolti
(e il verde vigor rude
ci allaccia i mallèoli,
c’intrica i ginocchi)
chi sa dove, chi sa dove!
E piove su i nostri volti
silvani,
piove su le nostre mani
ignude,
su i nostri vestimenti
leggieri,
su i freschi pensieri
che l’anima schiude
novella,
su la favola bella
che ieri
m’illuse, che oggi t’illude,
o Ermione.

 Gabriele D’Annunzio, Agosto 1902  

Image

zahod /sunset /tramonto

p1340014

Življenje tako živi,
 / da ga je zmerom manj. / 
Kot pesek med prsti polzi
 / dan na dan. // 

Življenje ne more živeti
 / tako, da stoji.
 / Najmanj, kar mora početi,
 / je to, da na nitki visi.

 // Življenje se včasih drži
 / veselo na smeh,
 / a včasih le stežka taji
 / solze v očeh.

 // Najlepše je, ko se razsipa / 
z žarom na vse strani
 / in vse do poslednjega hipa
 / z visokim plamenom gori.

Življenje, Niko Grafenauer, Skrivnosti

sončna ura /la meridiana

1010006Devin /Duino

Čas se neviden odeva / v noč ali dan. / Tako pred nami mineva / zdaj svetel in zdaj teman. // Kadar se času mudi, / ne gleda nase, / a spet in spet v uro upira oči, / če dolgčas pase. // Čas se dotika vsega / okrog nas. / A z leti najraje rezlja / gube v obraz. // Zob časa neustavljivo / gloda in ruši / vse živo / zunaj in v duši. // Časa samega zase sploh ni. / V vsakem od nas je. / In z nami vred se nekoč potopi / v gluho brezčasje.

Čas, Niko Grafenauer, Skrivnosti

Parkinson

norman-parkinson_after-van-dongenNorman Parkinson, After Van Dongen

O smrti vedel je, kar vemo vsi:/ da vzame nas in pahne v onemelost./ Ko pa je ona šla in se je zdelo,/ da mu je le zdrsela iz oči// in med neznane sence prestopila,/ in ko začutil je, da sta se zdaj/ njena milina in smehljaj / tam kakor mesečina naselila:// so mu postali mrtvi več kot znani,/ bili kot bratje so zaradi nje/ in ni verjel, kar govore ljudje,// trdil je, da leži na oni strani/ dežela vseh sladkosti in dobrot -./In je za njene noge zgladil pot.

Smrt Ljubice/ Rainer Maria Rilke

Kepa pepela /Grumo di cenere /Lump of ashes

Jurij_Korenjak-Lump of ashes_001

iz serije Kepa pepela /from series Lump of ashes

Dolgo nosiš ogenj v ustih, / dolgo ga skrivaš, / za koščenim plotom zob, / med belim risom ustnic ga stiskaš. // Veš, da ne sme nobeden zavohati dima iz tvojih ust, / spominjaš se, da vrane ubijejo belo vrano, / zato zakleneš usta in skriješ ključ. // Ampak nekoč začutiš v ustih besedo, / votlina glave ti odmeva od nje, / takrat začneš iskati ključ svojih ust. // Dolgo ga iščeš, / ko ga najdeš, odkleneš lišaj s svojih ustnic, / odkleneš rjo svojih zob, / potem iščeš jezik, ampak jezika ni, / potem hočeš izreči besedo, / ampak usta so polna pepela, / in namesto besede se skotali kepa pepela med saje v tvoje grlo, / zato odvržeš zarjaveli ključ, / potem si narediš nov jezik iz zemlje, / jezik, ki govori besede iz prsti.

Kepa pepela, Dane Zajc

Porti a lungo il fuoco in bocca. / A lungo lo nascondi. / Dietro lo steccato osseo dei denti. / Lo rinserri nel bianco tratto delle labbra. // Sai che nessuno deve fiutare / il fumo dalla tua bocca. / Rammenti che i corvi / uccidono il corvo bianco. / Perciò chiudi la bocca. / E nascondi la chiave. // Ma un giorno senti in bocca una parola / che risuona nella cavità della tua testa. // Allora cominci a cercare la chiave della tua bocca. / La cerchi lungamente. / Quando la trovi, apri il lichene delle tua labbra. / Apri la ruggine di tuoi denti. / Poi cerchi la lingua. / Ma la lingua non c’è. / Dopo vuoi pronunciare la parola. / Ma la tua bocca è colma di cenere. // E invece della parola rotola / un grumo di cenere tra la fuliggine / nella tua gola. / Perciò butti via la chiave arrugginita. // Infine ti fai una nuova lingua di terra. / Una lingua che parla parole d’argilla.

Grumo di cenere, Dane Zajc
Traduzione: Jolka Milič

For a long time you carried fire in your mouth. / For a long time you hid it there. / Behind a bony fence of teeth. / Pressed within the white magic circle of your lips. // You know that no one must catch scent / of the smoke in your mouth. / You remember that black crows will kill a white one. / So you lock your mouth. / And hide the key. // But then you feel a word in your mouth. / It echoes in the cavern of your head. // You begin to search for the key to your mouth. / You search for a long time. / When you find it, you unlock the lichen from your lips. / You unlock the rust from your teeth. / Then you search for your tongue. / But it isn’t there. / You want to utter a word. / But your mouth is full of ashes. // And instead of a word / a lump of ashes rolls down / your blackened throat. / So you throw away the rusty key. // And you make a new language from the soil. / A tongue that speaks with words of clay.

Lump of Ashes, Dane Zajc
translated by Erica Johnson Debeljak