La Colombe d’Or

La Colombe d’Or, a hotel and restaurant in Saint-Paul-de-Vence founded by the Roux family, is as well known for its art as for its hospitality, with artists such as Léger, Matisse, and Picasso gifting works to the owners. A number of Calder’s gouaches adorn the walls, two mobiles hang in the restaurant, and a much-photographed large-scale standing mobile is installed alongside the emerald-green swimming pool.

Image

Let us endeavour to observe the human soul through an electron microscope, gradually progressing towards ever more powerful magnification. We bear witness to how all of man’s external features, together with his unique qualities, weaknesses, and virtues, disappear from the picture as the magnification increases. It is like an endless process of reduction that guides us in the direction of what is important. On this journey to the interior, we also leave behind all social, cultural, political, and religious contexts. In the end, we arrive at a fundamental net-like pattern. It could also perhaps be called the geometry of the human soul: clear and organised, serenely shaped, but above all, beautiful. At this depth, we are all so similar to one another that we recognise ourselves in everyone. ⁓ Arvo Pärt’s, Brückepreis acceptance speech, 2007

Image

sredi gozda /in the middle of forest

Vsa otroška leta je preživela sredi gozdov, toda gozd je bil pač gozd, šele zdaj pa se zjutraj zbudi, stopi vrh najbližjega hriba in že od daleč ob pogledu na svetlozelene ali pa temnozelene gozdove ve, ali jo bo konec dneva pričakalo smrekovje ali bukovje. ⁓ Desetnica Marjetica, Zorko Simčič

šumljanje

»Pojdi ven in se ustopi na gori pred Gospoda!« In glej, Gospod je šel mimo. Strašen in silen veter, ki cepi gore in lomi skale, je bil pred Gospodom. Gospod ni bil v vetru. Za vetrom je bil potres. Gospod ni bil v potresu. In za potresom ogenj. A Gospod ni bil v ognju. In za ognjem tiho, lahno šumljanje. Ko je Elija to slišal, si je zagrnil obraz s svojim plaščem, šel ven ter se ustopil ob vhodu v votlino. (1 Kr 19,11-13)

morje / sea

Potem je rekel svojemu služabniku: »Pojdi, poglej proti morju!« Šel je, pogledal in javil: »Nič ni!« Odgovoril je: »Vrni se sedemkrat tja!« Sedmič je javil: »Glej, oblaček vstaja iz morja, majhen kakor moška dlan!« Tedaj je Elija naročil služabniku: »Pojdi in povej Ahabu: ,Zaprezi in se odpelji, da te dež ne ujame!’« (1 Kr 18,43-44)

Ormes

Jane Ormes

Domišljam si, da bi morale biti v nekem bodočem idealnem svetu moči razporejene drugače. Spomine imamo vsi, vsak nosi nekaj lepega v sebi, nekateri to odkrijejo, drugi spet ne, ampak spominjajo se le redki; mislim pripovedovanje, domišljijo, ohranjanje živosti jezika, predvsem pa iskanje smisla, lepote. Na svetu mora ves čas biti nekaj posameznikov, pravičnikov, ki čuvajo spomin, ohranjajo vez z Bogom in pripovedujejo, brez njih bi skupnost razpadla. To je dar in trdo delo, ki se morebiti nikjer ne vidi. Strašna je misel, da se nihče ne bi več spominjal, kam bi potem ljubezen šla? ⁓ Dušan Šarotar

Image

Iris /Iridaceae

Iris is a genus of 260–300 species of flowering plants with showy flowers. It takes its name from the Greek word for a rainbow, which is also the name for the Greek goddess of the rainbow, Iris. Some authors state that the name refers to the wide variety of flower colors found among the many species.

Besede darovane / padajo v objem zavedanja. / Od rojstva do smrti / se razžarjajo na nakovalu življenja, / Moje in Tvoje, / včasih razumljive ali samoumevne, / drugič spet neslutene in neprepoznavne, / se oplajajo v tisočletnem potovanju / od duše do duše. ⁓ Marko Pišljar, Odsevi bližine, 2021

Image

Srečanje

… Prišla si kot jutranja zarja. / Tvoj glas me je obudil, / mehkoba rose je oživila mojo dušo. / Bil je dan kot drugi, / pa vendar drugačen, / poln zaupanja, / kot prvi pogled slepca. / Vedel sem, da si ti, / skrivnostna harfa, / ki odzvanja v mojem srcu. ⁓ M.P.

De pravi Bog se kliče Bog ljubezni, / de ljubi vse ljudi, svoje otroke, / de zemlja, kjer vijó viharji jezni, / je skušnje kraj, de so naš dom visoke / nebesa, de trpljenje in bolezni / z veseljam vred so dar njegove rôke, / de čudno k sebi vód’ otroke ljube, / de ne želi nobenega pogube. ⁓ Krst pri Savici, Krst, France Prešeren, 1835

Image

Pot do krstilnika je bila speljana tako, kot si jo je že ves čas zamišljala. Tudi potem, ko se je že spustila po ógradih in je hodila med suhimi travami ob potoku, je bila še zmeraj čudno vznemirjena. Zdelo se ji je, da sveta vendarle ni držalo pokonci vse tisto, na kar so se ljudje najbolj zanašali. Betonski zidovi, opečnate strehe, železne ograje, polni hlevi, preorane njive, debele denarnice, nedeljski nakit – vse to je bilo zgolj imetje, ki je sicer dajalo veljavo, ni pa zmeraj tudi osrečevalo. Gospa Julija je zaradi bogastva prehodila dolgo pot do Amerike in nazaj, nagledala se je sveta in se naužila razkošja, na koncu pa je obsedela v samoti in se je zares veselila le tega, da bo lahko pomirjena umrla. Videti je bilo, kot da jo je tisto, zaradi česar je šla tako daleč v svet, že ves čas čakalo tu doma in sploh ni bilo iz nečesa, kar bi se dalo prijeti z rokami. Tega se tudi ni dalo kupiti ali ukrasti. Tako je vsaj to razumela Trejzka, ki je ob vsej vznesenosti zdaj po otročje stopala v luže. Njeno srce je bilo namreč na lepem tako polno radosti, da bi lahko tudi pela. Ko pa je priskakljala do studenca pod püklom, h kateremu je vsak dan prihajala po vodo, je bila že tako vročična, da se je morala odžejati. Obrala si je krilo in z golimi koleni pokleknila na brvno, ki so ga lišaji in alge že povsem prerasli. Voda v zajetju je bila mirna in temna kot bučno olje. Šele, ko se je nagnila nad gladino, je v njej uzrla svoj obraz in se kar malce zdrznila. Presenetilo jo je, da se je še kar smehljala, čeprav se tega ni več zavedala. »Trejzka!« si je rekla. »Kaj te razganja?« se je vprašala in se skušala zresniti. A njen dolgi in popačeni obraz v vodi se je še kar smejal. »Saj imaš prav,« je šepnila in mu pomežiknila. »Zakaj bi bilo kaj narobe, če je človek malo vesel,« je rekla glasneje in se zasmejala iz grla. Zdaj je svoj smeh tudi slišala in si je zopet pritrdila. Ni bilo prav, da se je vmes odvadila smejati. Leta, ki so se vse prehitro dodajala, so jo preslepila in zresnila. Pozabila je na tisti norčavi smeh, ki ga še tako pomanjkanje in stiska nista mogla utišati. Ko je bila še dekle, so se s sestrami pogosto tako hihitale. Smejale so se, ko so šle lačne spat, saj smeh je bil po svoje hranilen. In smejale so se včasih že, ko so lezle s pogradov in se prebujale v jutra, ki so se zdela lepa, čeprav niso veliko obetala … ⁓ Kurji pastir, Feri Lainšček, Beletrina 2020

Matisse

Henri Matisse, Devica z Detetom, Kapela rožnega venca / Matisse Chapel in Vence

Posebej me je prevzela kapela, ki jo je mojster ustvaril nekaj let pred smrtjo in jo opremil z vitraji ter monumentalnimi črtnimi risbami na stenah, obloženih z belimi keramičnimi ploščicami. Pri ustvarjanju velike podobe Marije z Detetom se je slikar odločil za asketsko upodobitev brez zunanjih olepšav. Skozi preproste črne poteze, ki poudarjajo svetlečo belino podlage in nakazujejo figuri matere z otrokom, sije močna duhovna energija notranje, fizičnim očem nevidne lepote in miline. Novorojeno dete je krhko, a ni nebogljeno. Pogumno raste iz materinega naročja in razpira roki v obliki križa, kot da želi objeti ves svet. ⁓ Matej Metlikovič

Bajec

Marijina kapelica na Vremščici, Darinka Bajec, 2014

Devica, mati, sinu hči prelepa / in kot nihče ponižna in visoka, / ti dopolnitev božjega si sklepa. / Človeško je naravo tvoja roka / povzdignila tako, da izvolila / Beseda za svoj dom je nje otroka. / Ljubezen večno ti si zanosila, / ki v njeni tu gorkoti zopet živi / nebeška roža je tak cvet rodila. / Tu gori tvoj obraz nam ljubeznivi / je sončna luč, a zemlje umirajoče / studenec upanja si neusahljivi. ⁓ Dante Alighieri, Božanska komedija, Raj XXXIII, 1-12

Murillo

Bartolomé Esteban Murillo, Adoration of the shepherds

Pastirji so bili v kruti vsakodnevni borbi za preživetje potisnjeni tako na rob, da so odvrgli vsako izumetničenost, neiskrenost, zvijačnost, preračunljivost … Zmožni so bili prepoznati resnico – sploh, kar so videli in slišali s svojimi do konca izostrenimi čutili. Ni jih vznemirilo in motilo, da je šlo tisto noč za nenavadne pojave, kot je pesem z neba in neobičajno naročilo. Imeli so pogum, da so to, kar so morali storiti, storili. Predvsem pa so znali biti pristno spoštljivi pred tistim, za kar so čutili, da jih presega. V njihovi notranjosti je bilo dovolj prostora, da se čudijo in občudujejo, saj niso bili prenapolnjeni s sabo. Kot taki so bili kljub svoji neomikanosti in samosvojosti izjemni prvi častilci – iskreni, zavzeti in preprosti. ⁓ Alenka Klemenc

Image

Šelestenje

Šla sem sama
po mahovju
daleč,
daleč iz vasi,
kjer se vse
razredči
in staplja,
ni glasov
in ni ljudi.
Si v telesu
in brez telesa,
je še zemlja
in že nebesa.
Slišiš samo
utrip srca:
bije,
bije vedno
počasneje,
bije,
bije vedno
tiše
in ljubeče
šelestenje
ogovarja ga
z vrhov
in ga nosi
vedno
više.

Bruna Marija Pertot, Ti navdih in jaz beseda, Mladika, 2007

Image

Ljubezenska

Kako držim naj dušo, da se ne / dotakne tvoje? In kako čez tebe / povzdignem naj med druge jo stvari? / Ah, spravil bi jo rad nekje v temi / pri nečem izgubljenem zunaj sebe, / na kraju, ki se ne zamaje, če / globina tvoja kdaj zavalovi. / In vendar vse, kar se dotakne rok, / naju tesno poveže kakor lok, / ki iz dveh strun prikliče en odmev. / Napeta na godalo sva oba. / Kateri daljni godec nanj igra? / O sladki spev. ⁓ Rainer Maria Rilke

Image

forma viva LIII

Neki nezmotjivi notranji čut mu je pravil: “Ja, prav za to kamenje, to grmovje si rojen človek, za to nebo, to morje, to burjo… Tukaj imaš hoditi, delati, prebijati se iz ure v uri, ničesar sanjati, nič čudežnega pričakovati. Biti hraber med čermi usode…” ⁓ A.R.

opoldanska

Timava, Štivan, avgust 2021

Glej našo Timavo! Iz hriba ne bruha, ampak komaj opazno mezi. Toda ali si moremo predstavljati, skozi kaj se je prebijala ta voda, kakšne votline in prepadi so za njo, koliko slapov v dolgi podzemski noči? ⁓ A.R.

Leto 999

platana, Štivan, september 2020

Tudi drugi Rebulovi zgodovinski romani niso samo zgodovinski, temveč so tudi nekakšen obračun z aktualnostjo, a roman Maranathà ali Leto 999 je aktualen – ne aktualističen! – v še prav posebnem pomenu te besede. Gre vendar za leto 999, katerega tisočletno ponovitev, namreč leto 1999, bomo prav kmalu dočakali. In kakor tedaj, človeštvo tudi sedaj vedno bolj ugiba, kaj se utegne ob tej koledarski meji prelomiti in spremeniti. Ne manjkajo, prav kakor tedaj, tudi napovedi o koncu sveta ali pa vsaj o veliki prelomnici, po kateri bo človeštvo živelo popolnoma drugače, kakor živi sedaj. V romanu odseva celotno sodobno življenje in njegova velika vprašanja, avtor pa je prav tako resno obdelal zgodovinsko kuliso, na ozadju katere bralec to aktualno stisko podoživlja. Mislim, da v sodobni, ne le slovenski, temveč tudi evropski prozi, zlepa ni dela, ki bi tako plastično uprizorilo vso stisko in zmedo tega koledarsko prelomnega časa, kakor prav ta Rebulov roman. ⁓ Vinko Ošlak, 1996

Image

vandrovček

Ljubezen je, ki naša pota vodi, / in uravnava sleherni korak; / popotnica ob veliki Svobodi, / Svetloba, ki prežene slednji mrak! … // Ljubezen je, ki lica nam obseva, / ki nam ožarja duše in oči; / varuh noči, oznanjevalka dneva, / angel, ki nas v Resničnost napoti! … // Ljubezen je nenehno darovanje, / razdajanje, ki konca ne pozna, / čaščenje Večnega, nesmrtne sanje, / stremljenje lačne duše do Neba! … // Ljubezen je odgovor na vprašanje, / popotnik je in pot in potovanje! … ⁓ Potovanje ljubezni, Jaka Košir, Srečanje z angelom, Celjska Mohorjeva družba, 2008

Image

čebelica Maja in sramežljivi Filip

Si sveglia il mondo lo accarezza il sole / si sveglia l’ape Maia dentro un fiore / Apre i suoi occhi sorridenti / stropiccia le sue ali trasparenti // Vola, vola, vola vola, vola l’ape Maia / gialla e nera nera e gialla, tanto gaia / Vola sopra un monte, sfiora il cielo / per rubare il nettare da un melo // Vola, vola, vola vola, vola l’ape Maia / gialla e nera nera e gialla, tanto gaia // Il grillo canterino s’è svegliato / fa la serenata a tutto il prato / In quel prato verde come il mare / l’importante è un fiore da trovare Bzzzzzzzz

Pregelj

Marij Pregelj, Oče (Ivan Pregelj)

Bilo mi je dano

na zemljo priti / in znati / ljubiti, / po morju iti / in ne utoniti, / živeti / in biti / in nikdar miniti, / v atome luči / in svetlobe / se zliti, / prebiti zid / zemskosti / in časa, / se spet prebuditi. // Ne več na tem / svetu: / doma, / pri Očetu. ⁓ Bruna Marija Pertot, Črnike dobre na nabrežju, Mladika 2011

Pregelj

Ivan Pregelj se je rodil 27. oktobra 1883 pri sv. Luciji na Tolminskem, današnjem Mostu na Soči. Pripovednik, dramatik, pesnik, esejist in literarni kritik. Gimnazijski profesor. Avtor romanov Tolminci, Plebanus Joannes, Bogovec Jernej ter novel Matkova Tina, Regina Roža ajdovska in Thabiti kumi.

»Še v družbi z menoj je bil samotni vandrovec. […] Hodil je in hodil in hoja sama mu je bila v užitek in slast. Bil je ves v hoji, iz poti zlit in del poti.« ⁓ Bazilija Pregelj

Pri sv. Mavru / Da San Mauro / At St. Maurus

Cerkvica je s prvo omembo leta 1192 najstarejša cerkev v kraju in okolici. Nanjo je vezano tudi najzgodnejše znano poimenovanje Mosta na Soči: In ponte Sancti Mauri, St. Mauro, Sankt Maurus Bruck.

Nominata già nel 1192, è la chiesa più antica del Most na Soči (Ponte sul Soča). è dalla chiesetta che deriva le denominazione del luogo Maurus Bruck.

Soči

Krasna si, bistra hči planin, / Brdka v prirodni si lepoti, / ko ti prozornih globočin / nevihte temne srd ne moti — / krasna si, hči planin! / Tvoj tek je živ in je legak / ko hod deklet s planine; / in jasna si ko gorski zrak / in glasna si, / kot spev krepak / planinske je mladine — / krasna si, hči planin! / Rad gledam ti v valove bodre, / valove te / zelenomodre: / temna zelen planinskih trav / in vedra višnjevost višav / lepo se v njih je zlila; / na rosah sinjega neba, / na rosah zelenih gora / lepoto to si pila — / krasna si, hči planin! … ⁓ Simon Gregorčič

Image

Oj, Triglav, moj dom

Oj, Triglav, moj dom, kako si krasan / kako me izvabljaš iz nizkih ravan / v poletni vročini na strme vrhe, / da tam si spočije v samoti srce // kjer potok izvira v skalovju hladan, / oj Triglav, moj dom, kako si krasan. // Oj Triglav, moj dom, četudi je svet / začaral s čudesi mi večkrat pogled, / tujina smehljaje kazala mi kras, / le nate sem mislil ljubeče ves čas, / o tebi sem sanjal sred’ svetlih dvoran, / oj Triglav, moj dom, kako si krasan! // Oj Triglav, v spominu mi je tvoj čar, / zato pa te ljubim in bom te vsekdar / in zadnja ko ura odbila mi bo, / pod tvojim obzorjem naj spava telo, / kjer radostno ptički naznanjajo dan, / oj Triglav, moj dom, kako si krasan! ⁓ Leta 1895 je to pesem odkril in uglasbil dovški župnik in skladatelj Jakob Aljaž.

dobro jutro, sonček

Dobro jutro, sonček! / Kje si se mudil, / da tako si pozno / čez goré prisil. // Ali teti luni / tam si krajšal čas, / ali k zlatim valčkom / morskim šel si v vas? // »K zlatim valčkom morskim / nisem stopil v vas, tudi k teti luni / ne za kratek čas. // V daljnem kraju rože / prelepo cvetó, / so pri njih ostali / žarki za goró. / Tam iskal sem žarkov, skupaj sem jih zbral, / da ustrežem tebi, / sem ti jih poslal. // Ne zameri, deček, / da sem se zamudil, / saj zato pozneje / si se ti prebudil!« ⁓ Srečko Kosovel, Deček in sonce

Image

maj

Tedaj me je peljal nazaj k tempeljskemu vhodu. In glej, izpod tempeljskega praga je privrela voda, proti vzhodu, zakaj ospredje templja je gledalo proti vzhodu. Voda pa je tekla od spodaj od desne strani templja, južno od oltarja. Nato me je peljal ven skozi severna vrata ter me vodil zunaj okrog do zunanjih vrat, ki gledajo proti vzhodu. In glej, voda je žuborela od desne strani. Mož je šel z merilno vrvico v svoji roki proti vzhodu; zmeril je tisoč komolcev in me peljal po vodi, ki mi je segala do gležnjev. Zmeril je zopet tisoč komolcev in me peljal po vodi, ki mi je segala do kolen. Zopet je zmeril tisoč komolcev in me peljal po vodi, ki mi je segala do ledij. Zopet je zmeril tisoč komolcev; tedaj je bila reka, ki je nisem mogel prebresti; zakaj voda je tako narastla, da je bila voda za plavanje, reka, ki je ni bilo mogoče prebresti. Tedaj mi je rekel: »Ali si videl, sin človekov?« Potem me je peljal nazaj po bregu reke.

Ko sem se vračal, sem videl na bregu reke na obeh straneh silno veliko drevja. Rekel mi je: »Ta voda teče v vzhodni okraj in vrvra dol v pustinjo in dospe v Mrtvo morje. Ko pride tja, postane voda Mrtvega morja zdrava. Vsakršno živo bitje, ki se tam giblje, oživi, kamor koli se izlije reka; tedaj bo silno veliko rib. Zakaj če pride ta voda tja, ozdravi Mrtvo morje in ostane pri življenju vse, kar doseže reka. Ob njej bodo stali ribiči. Od Engadov do Engalima bo prostor za sušenje mrež. Rib bo v silno veliki množini kakor rib v Velikem morju. Močvirja in mlakuže v njeni bližini pa ne bodo postale zdrave; odločene so za pridobivanje soli. Na obeh bregovih reke bo rastlo vsakovrstno drevje z užitnim sadjem; listje mu ne ovene in sad mu ne mine. Vsak mesec bo nov sad rodilo; zakaj voda, ki ga napaja, teče iz svetišča. Njegov sad bo za jed in njegovo listje za zdravilo.« Ezk 47, 1-12

Image

ploha / acquazzone / downpour

Hrastovlje / Cristoglia

Ime naselja naj bi izhajalo iz ogljarskih dejavnosti takratnih prebivalcev (s korenom besede »hrast-oglje«) ali pa preko italijanskega poimenovanja romarske poti Via del Cristo, iz katere naj bi se razvila beseda Cristovia, nato Hrastovia in nazadnje Hrastovlje.

Mednarodno prepoznana je vas postala leta 1949, ko je domačin, kipar Jože Pohlen, v lokalni cerkvi Svete Trojice, enem izmed najstarejših objektov v Istri, razkril freske Mrtvaški ples.

Materica

Fedrigoni Materica carte

Materica è realizzata con fibre di cotone che donano morbidezza alla superficie, con fibre riciclate e con particolari fibre di pura cellulosa che conferiscono volume e garantiscono un’alta resistenza meccanica, ideale per tutte le lavorazioni di cartotecnica.

Materica is crafted in cotton fibers that give softness to the surface, recycled fibers and with special pure cellulose fibers that add volume and strength, making it ideal for all paper crafts.

Image

O’Keeffe

Georgia O’Keeffe, Music – Pink and Blue No.1, 1918

While painting, O’Keeffe occasionally listened to music, translating her emotions onto paper. She herself was not very musical, she loved to sing but acknowledged that she couldn’t – so she painted.

“It is something I wanted very much to tell someone– and what I wanted to express was a feeling like wonderful music gives me” Georgia O’Keeffe, in a letter to Anita Pollitzer, 1915.

svetloba / light / valgus

Ma võiks oma muusikat võrrelda valge valgusega, milles sisalduvad kõik värvid; ainult prisma võib neid värve üksteisest eraldada ja nähtavaks teha; selleks prismaks võiks olla kuulaja vaim.

I could compare my music to white light which contains all colours. Only a prism can divide the colours and make them appear; this prism could be the spirit of the listener. (Arvo Pärt)

Laulasmaa

Arvo Pärdi Keskus, Laulasmaa

The Arvo Pärt Centre was founded in 2010 in Laulasmaa by the family of the composer. In the beginning, the Centre was hosted in a private house-turned-archive called Aliina. In the context of Pärt’s music, this name symbolises new beginnings. It was his piano piece Für Alina (Estonian: Aliinale) that served as the starting point for his tintinnabuli music in 1976. In its early years, the main tasks of the Centre were building and organising the archive and creating a digital information system. However, in order to open the archive to researchers and begin offering educational and concert activities, a new and much larger building was needed. To find the most suitable solution, an international architectural competition was announced in June 2014, which was won by Fuensanta Nieto and Enrique Sobejano from Nieto Sobejano Arquitectos. Construction work on the new building began in March 2017, with the Arvo Pärt Centre opening its doors to visitors on 17 October 2018.

Elbphilharmonie

The Elbphilharmonie is a concert hall in Hamburg, Germany. It is one of the largest and most acoustically advanced concert halls in the world. A visit is a special experience for all the senses. The music, of course, takes centre stage. In the Grand Hall this assumes a double meaning: the terraced rows of seats rise up high around the stage in a circle. This creates an extraordinary sense of proximity to the musical action. Especially since Yasuhisa Toyota’s acoustics make every note ring out as clear as crystal. As you make your way around the building, there are amazing views to discover at every turn. Because this concert hall – designed by the Swiss architects Herzog & de Meuron – was built right in the middle of the Elbe River.

Pärt

Arvo Pärt – Tallinn Chamber Orchestra, Tõnu Kaljuste | Elbphilharmonie LIVE

Dass Arvo Pärt heutzutage einer der meistgespielten lebenden Komponisten ist – daran hatten Manfred Eicher und sein Label ECM in den 80er Jahren einen großen Anteil. Mit der Veröffentlichung von Pärts Stück »Tabula Rasa«, das Manfred Eicher damals zutiefst beeindruckte, gelang ECM eine Jahrhundert-Aufnahme. Und auch Arvo Pärts spirituelle Klangsprache wurde durch die Platte einer immer noch wachsenden Zuhörerschar näher gebracht. Im Rahmen eines Portrait-Konzerts wurden in der Elbphilharmonie einige von Pärts bedeutendsten Werken aufgeführt. Die Interpreten sind allesamt absolute Pärt-Experten, Wegbegleiter der ersten Stunde und auf einigen der bekanntesten Pärt Einspielungen zu hören – das Tallinn Chamber Orchestra, der Estonian Philharmonic Chamber Choir und Dirigent Tõnu Kaljuste.

Arvo Pärt Centre

Arvo Pärdi Keskus, Laulasmaa, Estonia

The Arvo Pärt Centre is a foundation responsible for maintaining the personal archive of classical composer Arvo Pärt and operating as an information centre on the composer and his works. The centre is located in the coastal village of Laulasmaa in Lääne-Harju Parish, Estonia, about 35 kilometres to the west from Tallinn. It was established in 2010 by the Pärt family. In October 2018 the new building of the centre, designed by Spanish architects Fuensanta Nieto and Enrique Sobejano, was opened to the public.

Image

nedokončno XXXV /inconclusive XXXV /inefficacia XXXV

Cvetenje pen, čeljust neba / in zemlje, sklenjena, / a veter? lahka perutnica / zraka med zobmi, in ptica, // pokapana s tišino, se ugreza / v snov. sončna obreza / mehkega prostora, davna slika / v duhu? česa se dotika? // a zrenje? v prazen prvi plan / do rezkosti približan dan, / razgrnjeno. v njem vtkana sled // iz volje v čas. v vosku razpet / ptičji napor, prežgani lok / prehoda, težnost temen blok.

Ikar, Niko Grafenauer, Štukature, 1975

Chagall

Marc Chagall, La Vie, 1964

The painting incorporates all the themes that characterized his work. In a pyrotechnical burst of color, it depicts the painter’s youth and Hebraic inspiration, his fabulous imaginary world peopled with clowns, musicians and acrobats, his fairytale animals, maternity – in short, an ode to life.

kalejdoskop

Kalejdoskop makrokozmosa / je mikrokozmos. / Svetlikanje rose. / Dehtenje oči. / Ali je trava zelena? / Človek je bel. / Gibanje. Muzika. / Črke rasto v prostor. / Glasovi so kakor stavbe. / Prepih vetrov. / Kozmos, kozmos, kozmos. / Magija prostora. / Svetlikanje prostora. / Skozi pesem / sije luč duše, / svetloba besede, / ki je kot mavrično steklo. / Ne oživljajte mrtveca! / prirodopis = duhovna veda, / geografija = veda o človeku, / politika = veda o razumu. / Srce, srce, srce. / Konstruktivnost opaža / kozmos v predmetu.

Kalejdoskop, Srečko Kosovel

Image

Idrija /Lo Iudrio /Judri

Il torrente ha origine ad ovest di Volzana /Volče (Slovenia) e per metà del suo corso fa da confine tra i due stati; la parte bassa invece segna la demarcazione tra la provincia di Udine e quella di Gorizia. Dopo aver attraversato i comuni di Drenchia e Stregna, scorre nei pressi di Prepotto e Dolegna del Collio, fa da separazione tra i comuni di Cormons e San Giovanni al Natisone, delimita il confine occidentale del Collio e, dopo 55 km, si getta nel fiume Torre nei pressi del comune di Romans d’Isonzo.

Divje maline / Wild raspberries

Rubus idaeus (Rosaceae)

Malina najverjetneje izvira iz Grčije, čeprav je dandanes poznana po vsej Evropi, pa tudi v Aziji in Severni Ameriki. Maline poznamo kot sadež, ki raste na vrtovih in obrobjih gozdov na grmičevju in je izredno okusno. Plodovi dozorijo pozno poleti. Maline imajo veliko zdravilnih učinkov. Svetujejo se bolnikom s srčnimi boleznimi in sladkornim bolnikom, pa tudi pogosto nervoznim. Celo vonj malin naj bi deloval pomirjevalno na organizem. Manj poznana pa je uporaba malinovih listov, ki se najpogosteje uporabljajo v obliki čaja.