Pot do krstilnika je bila speljana tako, kot si jo je že ves čas zamišljala. Tudi potem, ko se je že spustila po ógradih in je hodila med suhimi travami ob potoku, je bila še zmeraj čudno vznemirjena. Zdelo se ji je, da sveta vendarle ni držalo pokonci vse tisto, na kar so se ljudje najbolj zanašali. Betonski zidovi, opečnate strehe, železne ograje, polni hlevi, preorane njive, debele denarnice, nedeljski nakit – vse to je bilo zgolj imetje, ki je sicer dajalo veljavo, ni pa zmeraj tudi osrečevalo. Gospa Julija je zaradi bogastva prehodila dolgo pot do Amerike in nazaj, nagledala se je sveta in se naužila razkošja, na koncu pa je obsedela v samoti in se je zares veselila le tega, da bo lahko pomirjena umrla. Videti je bilo, kot da jo je tisto, zaradi česar je šla tako daleč v svet, že ves čas čakalo tu doma in sploh ni bilo iz nečesa, kar bi se dalo prijeti z rokami. Tega se tudi ni dalo kupiti ali ukrasti. Tako je vsaj to razumela Trejzka, ki je ob vsej vznesenosti zdaj po otročje stopala v luže. Njeno srce je bilo namreč na lepem tako polno radosti, da bi lahko tudi pela. Ko pa je priskakljala do studenca pod püklom, h kateremu je vsak dan prihajala po vodo, je bila že tako vročična, da se je morala odžejati. Obrala si je krilo in z golimi koleni pokleknila na brvno, ki so ga lišaji in alge že povsem prerasli. Voda v zajetju je bila mirna in temna kot bučno olje. Šele, ko se je nagnila nad gladino, je v njej uzrla svoj obraz in se kar malce zdrznila. Presenetilo jo je, da se je še kar smehljala, čeprav se tega ni več zavedala. »Trejzka!« si je rekla. »Kaj te razganja?« se je vprašala in se skušala zresniti. A njen dolgi in popačeni obraz v vodi se je še kar smejal. »Saj imaš prav,« je šepnila in mu pomežiknila. »Zakaj bi bilo kaj narobe, če je človek malo vesel,« je rekla glasneje in se zasmejala iz grla. Zdaj je svoj smeh tudi slišala in si je zopet pritrdila. Ni bilo prav, da se je vmes odvadila smejati. Leta, ki so se vse prehitro dodajala, so jo preslepila in zresnila. Pozabila je na tisti norčavi smeh, ki ga še tako pomanjkanje in stiska nista mogla utišati. Ko je bila še dekle, so se s sestrami pogosto tako hihitale. Smejale so se, ko so šle lačne spat, saj smeh je bil po svoje hranilen. In smejale so se včasih že, ko so lezle s pogradov in se prebujale v jutra, ki so se zdela lepa, čeprav niso veliko obetala … ⁓ Kurji pastir, Feri Lainšček, Beletrina 2020