Image

zahod /sunset /tramonto

p1340014

Življenje tako živi,
 / da ga je zmerom manj. / 
Kot pesek med prsti polzi
 / dan na dan. // 

Življenje ne more živeti
 / tako, da stoji.
 / Najmanj, kar mora početi,
 / je to, da na nitki visi.

 // Življenje se včasih drži
 / veselo na smeh,
 / a včasih le stežka taji
 / solze v očeh.

 // Najlepše je, ko se razsipa / 
z žarom na vse strani
 / in vse do poslednjega hipa
 / z visokim plamenom gori.

Življenje, Niko Grafenauer, Skrivnosti

sončna ura /la meridiana

1010006Devin /Duino

Čas se neviden odeva / v noč ali dan. / Tako pred nami mineva / zdaj svetel in zdaj teman. // Kadar se času mudi, / ne gleda nase, / a spet in spet v uro upira oči, / če dolgčas pase. // Čas se dotika vsega / okrog nas. / A z leti najraje rezlja / gube v obraz. // Zob časa neustavljivo / gloda in ruši / vse živo / zunaj in v duši. // Časa samega zase sploh ni. / V vsakem od nas je. / In z nami vred se nekoč potopi / v gluho brezčasje.

Čas, Niko Grafenauer, Skrivnosti

Parkinson

norman-parkinson_after-van-dongenNorman Parkinson, After Van Dongen

O smrti vedel je, kar vemo vsi:/ da vzame nas in pahne v onemelost./ Ko pa je ona šla in se je zdelo,/ da mu je le zdrsela iz oči// in med neznane sence prestopila,/ in ko začutil je, da sta se zdaj/ njena milina in smehljaj / tam kakor mesečina naselila:// so mu postali mrtvi več kot znani,/ bili kot bratje so zaradi nje/ in ni verjel, kar govore ljudje,// trdil je, da leži na oni strani/ dežela vseh sladkosti in dobrot -./In je za njene noge zgladil pot.

Smrt Ljubice/ Rainer Maria Rilke

Kepa pepela /Lump of ashes

Jurij_Korenjak-Lump of ashes_001

iz serije Kepa pepela /from series Lump of ashes

Dolgo nosiš ogenj v ustih, / dolgo ga skrivaš, / za koščenim plotom zob, / med belim risom ustnic ga stiskaš. // Veš, da ne sme nobeden zavohati dima iz tvojih ust, / spominjaš se, da vrane ubijejo belo vrano, / zato zakleneš usta in skriješ ključ. // Ampak nekoč začutiš v ustih besedo, / votlina glave ti odmeva od nje, / takrat začneš iskati ključ svojih ust. // Dolgo ga iščeš, / ko ga najdeš, odkleneš lišaj s svojih ustnic, / odkleneš rjo svojih zob, / potem iščeš jezik, ampak jezika ni, / potem hočeš izreči besedo, / ampak usta so polna pepela, / in namesto besede se skotali kepa pepela med saje v tvoje grlo, / zato odvržeš zarjaveli ključ, / potem si narediš nov jezik iz zemlje, / jezik, ki govori besede iz prsti.

Kepa pepela, Dane Zajc

For a long time you carried fire in your mouth. / For a long time you hid it there. / Behind a bony fence of teeth. / Pressed within the white magic circle of your lips. // You know that no one must catch scent / of the smoke in your mouth. / You remember that black crows will kill a white one. / So you lock your mouth. / And hide the key. // But then you feel a word in your mouth. / It echoes in the cavern of your head. // You begin to search for the key to your mouth. / You search for a long time. / When you find it, you unlock the lichen from your lips. / You unlock the rust from your teeth. / Then you search for your tongue. / But it isn’t there. / You want to utter a word. / But your mouth is full of ashes. // And instead of a word / a lump of ashes rolls down / your blackened throat. / So you throw away the rusty key. // And you make a new language from the soil. / A tongue that speaks with words of clay.

Lump of Ashes, Dane Zajc
translated by Erica Johnson Debeljak