storia di immaginazione

P3600257Il molo Audace, Trieste /Trst /Triest

so galebi razločili tvoje bežišče, /ti od besed uročeno mesto iz papirja, /ki so mu klicali z vseh strani neba, /kdaj naj se oklene katerega od svojih imen. /mesto, ki se za svojimi palačami na okopih /umika navzad. zmeraj so bile tvoje /gosposke hiše videti kot kasarne, zmeraj /so k tebi vodila vojaška pokopališča, /spomeniki padlim po vaseh; vedno /ti je meja zategovala jekleni ovratnik; /zmeraj so te naskakovali osvoboditelji, /zmeraj si v pristanišču kot težek tovor raztovarjalo /utopljeno v sebi. surovo se morje zaganja /v pomol, žilavo burja ti v togo tramovje. /po ulicah postajajo pesniki, uliti v bron, /pogreznjeni v molk, saj so te gledali, ko si še /mislilo, da si več kot samo pročelje /svojih narodov. v tvojem zalivu je moj jezik /naletel na sijoče morje, iz otroške posteljice /se je skotalil na nabrežje, bil še vedno doma, /a ni več ostal sam. tu sem se vadila /poljubljati s pogledom na jadran, prezeblih rok, /zakopanih v moški plašč, z jezikom /med zobmi in še kje. v vzgornjiku galebi.

haben die möwen deinen fluchtpunkt erkannt, /stadt aus papier, von worten gebannte stadt, /der man aus allen himmelsrichtungen zurief, /wann sie sich um welchen namen zu scharen /habe. stadt, die hinter den vorgeschobenen /palazzi nach rückwärts zieht. immer sahen /deine herrschaftshäuser aus wie kasernen, /führten soldatenfriedhöfe und kriegerdenkmäler /über die dörfer zu dir. schnürte die grenze /deinen stählernen kragen. kamen deine befreier /im stürm, lud man im hafen versunkenes ab /wie gelöschtes. derb schlägt das meer gegen /die mole, fällt dir die bora ins steife gebälk. /in den gassen tummeln sich dichter in bronze /gegossen, schweigend, da sie dich sahen, /als du noch dachtest, mehr zu sein als die /stirnfront deiner nationen. in deiner bucht /traf meine sprache aufs gleißende meer, /fiel aus dem kinderbett an die küste, war /noch zu hause, blieb nicht mehr allein. /hier probte ich das küssen mit blick auf /die adria, meine hände frierend in einen /männermantel vergraben. zwischen den zähnen /die zunge und sonstwo. die möwen im aufwind.

trieste trst triest, maja haderlap, dolgo prehajanje /langer transit

Image

zahod /sunset /tramonto

p1340014

Življenje tako živi,
 / da ga je zmerom manj. / 
Kot pesek med prsti polzi
 / dan na dan. // 

Življenje ne more živeti
 / tako, da stoji.
 / Najmanj, kar mora početi,
 / je to, da na nitki visi.

 // Življenje se včasih drži
 / veselo na smeh,
 / a včasih le stežka taji
 / solze v očeh.

 // Najlepše je, ko se razsipa / 
z žarom na vse strani
 / in vse do poslednjega hipa
 / z visokim plamenom gori.

Življenje, Niko Grafenauer, Skrivnosti

sončna ura /la meridiana

1010006Devin /Duino

Čas se neviden odeva / v noč ali dan. / Tako pred nami mineva / zdaj svetel in zdaj teman. // Kadar se času mudi, / ne gleda nase, / a spet in spet v uro upira oči, / če dolgčas pase. // Čas se dotika vsega / okrog nas. / A z leti najraje rezlja / gube v obraz. // Zob časa neustavljivo / gloda in ruši / vse živo / zunaj in v duši. // Časa samega zase sploh ni. / V vsakem od nas je. / In z nami vred se nekoč potopi / v gluho brezčasje.

Čas, Niko Grafenauer, Skrivnosti

Parkinson

norman-parkinson_after-van-dongenNorman Parkinson, After Van Dongen

O smrti vedel je, kar vemo vsi:/ da vzame nas in pahne v onemelost./ Ko pa je ona šla in se je zdelo,/ da mu je le zdrsela iz oči// in med neznane sence prestopila,/ in ko začutil je, da sta se zdaj/ njena milina in smehljaj / tam kakor mesečina naselila:// so mu postali mrtvi več kot znani,/ bili kot bratje so zaradi nje/ in ni verjel, kar govore ljudje,// trdil je, da leži na oni strani/ dežela vseh sladkosti in dobrot -./In je za njene noge zgladil pot.

Smrt Ljubice/ Rainer Maria Rilke